Kaj se zgodi, če ti računalnik dela neko proceduro, zaradi katere ne smeš delat v aplikaciji? In ker je vsak klinc od dela odvisen od računalnika, celo arhiviranje je povezano s to škatlo, dejansko ne moreš storiti nič drugega, kot čičati pa čakati, da ti programer javi “zdaj pa lahko”. Tako paseš dolgčas, ves si nervozen, morda te obišče celo slaba vest – navajen si pač delati, ne sedeti križem rok. Zakonektaš se na Internet in klikariš po njem, upajoč, da ti bo tako čas hitreje minil, in da ti bo uspelo pregnati zoprni občutek krivde, ker kao bluziš na delovnem mestu. Vse zaman. Slab občutek je še vedno tu, vztrajen. Iz minute v minuto je večji. Vzgojen si, da ko delaš, delaš. Dobro dete!
Da pa le ne bi vse odšlo v nič, bom izkoristila ta čas, da končno nekaj objavim v tem svojem blogu. Minilo je že kar precej dolgih tednov od moje zadnje objave. Sicer pa, zaradi tega tudi ni bilo neke škode. Spadam, oziroma moj blog spada med tiste številne bloge, ki so nezanimivi in kot taki za pol k*** vredni. Približno to je rekel neki tip v prejšnjem Vikendu, in jaz, kot pošteno in dobro dete, sem se takoj prepoznala. “To sem jaz!” sem vzkliknila in se jako zasekirala, ker je moj blog tak shit.
Od kar imam mobič s katerim lahko fotkam, sem čisto obsedena od slikanja. Od začetka mi je bilo malce nerodno, če me je kdo videl, kako se ja trudim nekaj ufotkat, ampak to začetno zadrego sem uspešno zatrla. Za zdaj slikam le drevje, predvsem krošnje, in pa rože. Stojijo na miru, so bolj ali manj nepremične, in tako jih lahko z lahkoto ulovim na ekran. Seveda, situacija je čisto drugačna, ko se veter odloči, da bo divji. Enkrat sem skušala slikati race, pa so beštije bile super hitre, tako da od fotkanja ni bilo nič. Hočem reči, nekaj je že bilo, ampak to nekaj je bilo odločno nerazpoznavno ali pa preveč pijano.
Tukaj je nekaj marčevskih fotk, ki so (vsaj mislim, da so) uspele.
Teasers:
Velike slikice – 01
Nadaljuj » ‘Dan, ko ne veš, kaj bi sam s sabo – 1. del’
